andrej Šifrer - gorska rožaUredi

Odsel bom tja kjer je daljsi dan,
kjer se mestni svet konca.
Kjer namesto asfaltnih cest
vodi le steza.

Hise razprsene,
kot jata plahih jerebic,
cas utripa drugace ce zivis,
v eni od gorskih vasic.

Tisti vecer sem zganje pil,
kot ga pije gospodar.
Bog mi v jezik je dal moci
in takrat sem jo spoznal.

Soseda mlada prisedla je
srecal njene sem oci.
Ko smo peli sem jo gledal,
kako se mi smeji. D7
Gorska roza caka me,
gorska roza, da vrnem se,
k moji Špeli iz planin,
pod srcem pustil sem spomin.

Brez starsev je a fantov ni,
ki bi zenili se v gore.
Zjutraj gre v tovarno
saj z majhno kmetijo pac ne gre.

Zljubila me je ceprav sem bil,
zanjo skoraj se otrok.
Naucila me je piti meda,
jaz sem dal ji svojih 18. let.
Gorska roza...

Od takrat, sem pri njej zivel,
na gruntu ob koncu vasi.
Cez dan kitaro sem igral
in ljubil Spelo vse noci.

Bil opran sem in vedno sit,
jedel kruh sem iz njene peci.
Vstajala je zgodaj, na delavski
avtobus se vedno mudi.
Gorska roza...

Ko zadnja košnja v kozolcu je,
cutis hladen ze objem,
postajal sem nemiren,
saj zacutil sem jesen in pravi
o 'dreja poglej okrog,
zdaj postal si del planin
o 'dreja jaz se bojim,
da nekoc te ne izgubim.
Gorska roza caka me,
gorska roza, da vrnem se,
k moji Špeli iz planin,
z njo me čaka najin sin.